2. Amabile: Katja Konvalinka, Aleksandra Radovanović, sopran - Igor Vićentić, klavir

DPG KOPER

Protected by reCAPTCHA, Google Privacy Policy and Terms of Service apply.
xy

Cena: 10€ / 8€

PROGRAM:

Mirko Polič (1890–1951): Samospevi

  • Jaz nimam več palm (Dragotin Kette)
  • Uspavanka (Vida Jeraj) 
  • Tiha in temna (Cvetko Golar)
  • Mene ni požela kosa (Alojz Gradnik)
  • Če na poljane rosa pade (Josip Murn - Aleksandrov)
  • Romanca (Gregor Koritnik - Griša)
  • Tino prihaja mrak (Oton Župančič)

Alban Berg (1885–1935): Sieben frühe lieder, op. 7

  • Nacht (Carl Hauptmann)
  • Schilflied (Nicolas Lenau)
  • Im Zimmer (Johannes Schlaf)
  • Die Nachtigal (Theodor Storm)

Erich Wolfgang Korngold (1897–1957): Drei lieder, op. 22

  • Was Du mir bist? (Eleonore van der Straten)
  • Mit Dir zu schweigen (Karl Kobald)
  • Welt is stille eingeschlafen (Karl Kobald)

Richard Strauss (1864–1949): Vier lieder op. 27

  • Ruhe, meine Seele (Carl Henckell)
  • Morgen (John Henry Mackay)
  • Heimliche Auförderung (John Henry Mackay)

Richard Strauss (1864–1949): Drei lieder der Ophelia, op. 67

  • Wie erkenn' ich mein Treulieb (William Shakespear/Karl Joseph Simrock)
  • Guten Morgen, ‘s ist Sankt Valentinstag (William Shakespear/Karl Joseph Simrock)
  • Sie trugen ihn auf der Bahre bloss (William Shakespear/Karl Joseph Simrock)

Richard Strauss (1864–1949): Acht Gedichte aus ”Letzte blätter”, op. 10

  • Allerseelen (Hermann von Gilm)
  • Nacht (Hermann von Gilm)
  • Zueignung (Hermann von Gilm)

 KATJA KONVALINKA je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomirala iz petja in klavirja, nato pa z odliko magistrirala na Visoki šoli za glasbo Gradcu. Končala je specializacijo iz solopetja na ljubljanski Akademiji za glasbo, ki ji je leta 2018 podelila priznanje umetniškega dela. Nastopala je v opernih in koncertnih hišah v Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem, Češkem, v Italiji, Švici, Srbiji, Makedoniji, Črni Gori, Indiji in Nepalu. Kot koncertna pevka je sodelovala z Orkestrom Slovenske filharmonije in Orkestrom RTV. Dejavna je tudi kot pevka samospevov in pevska pedagoginja. Je predsednica Slovenskega komornega glasbenega gledališča, pri katerem deluje kot producentka in pevka v operah Frida, McNeffa, Menottija, Martinůja, Sondheima, Nymana, Kinga, Piccinija in Pergolesija. Krstno je izvedla vloge v operah slovenskih skladateljev T. Sveteta (Ada, Junak našega časa, Hiša usmiljenja, Sopra lo amore), P. Mihelčiča (Božji delec), B. Šaljić Podešva (Ko sem še, Iden), T. Mauko (Deklica z vžigalicami), I. Kocena (Veveriček posebne sorte), P. Kopača (Heloiza in Abelard), N. Forte in J. Ivanušiča (Španska vas).


Sopranistka ALEKSANDRA RADOVANOVIĆ je svojo glasbeno pot začela z učenjem harmonike in kasneje petja na Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje, kjer sedaj tudi sama poučuje. S petjem je, ob študiju filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu prof. Edite Garčević Koželj. Petje je študirala na Deželnem konservatoriju v Celovcu v razredu prof. Gabriela Lipuša in na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Barbare Jernejčič Fürst. Dodatno se je izobraževala na seminarjih pri profesorjih in umetnikih kot so Bernarda Fink, Angelika Kirchschlager, Regine Hangler, Alessandro Svab, Peter Maus, Snežana Nena Brzaković, Hans Adolfsen, Theresa Plut idr. Od opernih vlog je uprizorila vlogo Poppeje (Händel: Agrippina), Adele (Strauss: Netopir), Ženskega zbora (Britten: Onečaščena Lukrecija), Cherubina (Mozart: Figarova svtba), Stare (Lipuš: Kot stari naredi je zmerom prav), sestrice (Kocen: Veveriček posebne sorte) ter sodelovala v operi Julija (Makovec). Kot solistka je nastopila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v kantati Carla Orffa Carmina burana. Posebej rada se posveča samospevu in redno koncertira. V zadnjem času je bila aktivna pri promociji samospevov skladatelja Mirka Poliča in v ta namen nastopila na Slovenskih glasbenih dnevih 2024 ter v oddajaji Komorni studio na prvem programu Radia Slovenija.


IGOR VIĆENTIĆ je študij klavirja zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Aciju Bertonclju in se izpopolnjeval pri Jacobu Lateinerju, Borisu Petrušanskem ter na Trinity College of Music v Londonu, kjer je tudi uspešno zaključil podiplomsko specializacijo ter magisterij izvajalskih znanosti (PGADip, MMus). Nastopil je na solističnih in komornih koncertih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, na Portugalskem, Hrvaškem, Kitajskem, Španiji in Veliki Britaniji. Kot pianist solist je sodeloval z orkestri Contemporary Music Group, Orchestra Simfonica Adriatica, Stavanger Symphony Orchestra, Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Umetniško je sodeloval s priznanimi slovenskimi glasbenimi ustvarjalci in poustvarjalci kot so Mirjam Kalin, Marjana Lipovšek, Gabriel Lipuš, Edita Garčević Koželj, Anja Bukovec, Silence, Laibach, Terrafolk in drugi. Kot avtor ali izvajalec je prispeval k mnogim televizijskim, gledališkim in filmskim produkcijam. Je tudi avtor in producent mesečne radijske oddaje Recor:dare na Radiu Agora. Redno deluje kot korepetitor in pedagog na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in skrbi za ozaveščanje glasbene zapuščine svojega pradeda skladatelja Mirka Poliča. 

foto: Darja Štravs Tisu, Vinko Murko

 

Besedila in informativni prevodi samospevov:


Mirko Polič/Dragotin Kette: Jaz nimam več palm

Jaz nimam več palm, in lotosa več,

in drugih eksotičnih cvetov;

jaz nimam gazelic in španskih romanc,

jaz nimam več španskih sonetov!


Imam pa vijolic duhtečih in rož in lilij visokih tudi,

in z njimi bom ljubici svoji krasil prelepe bele grudi!


Mirko Polič/Vida Jeraj: Uspavanka 

Spanček zaspanček črn možic,

hodi po noči nima nožic.

Tiho se duri okna odpro,

vleže se v zibko zatisne oko.


Lunica ziblje aja aj aj

spanček se smeje aja aj aj, aja aj!

Aja aj, aja aj! Aj!


Mirko Polič/Cvetko Golar: Tiha in temna

Tiha in temna je piršla v vas,

tiha in temna molče me objela.

Trudno drhti ji mehki stas,

v grehu je njena duša gorela.


Lice je svoje prodajala,

s črnimi očki me vabila!

Tiha in temna kot gomila

s hladno strastjo me opajala.


Žalosten je njen svatovski prt

rdeče so rože požgane,

mrtvo ljubezen je nesla smrt

v svoje mrtve poljane!


Mirko Polič/Alojz Gradnik: Mene ni požela kosa

Mene ni požela kosa,

bila sem ko v jutru rosa,

ki jo pije sonca žar.

Zdaj več nisem svetna stvar,

nisem roža in ne kamen,

sem le zate svetel plamen.


Mirko Polič/Jospi Murn Aleksandrov: Če na poljane rosa pade

Če na poljane rosa pade,

poljana ljubeče blešči,

če na poljane slana pade,

pomlad jo oživi!


Kostanji, lipe zelenijo,

če ptič jim poje maj:

kostanji, lipe govorijo,

da vse se vrne kdaj.


Le ti pomlad, ki v srce siješ,

le ti ne prideš več nazaj,

ah če enkrat samo se skriješ,

umrla si za vekomaj.


Mirko Polič/Gregor Koritnik - Griša: Romanca

Obraz je tvoj lep, mož tvoj je bogat

in ti si mu zvesta od zadnjikrat!

Ob lepih večerih, ko poje zvon,

prihajaš ponosno na svoj balkon!


In gledaš čez morje kako šumi

in misliš na ladjo, ki v dnu leži.

In dolg je večer in žalosten dan,

nikdar se ne vrne več tvoj kapitan!


Mirko Polič/Oton Župančič: Tiho prihaja mrak

Tiho prihaja mrak,

plah je njegov korak,

ni ga čuti.

Srce, zakaj drhtiš?

Česa, povej, se bojiš

v tej minuti?


Ali teman spomin

se je zgostil iz temin

brezobraznih?

Ali bodočnost-vampir

puhnil v večerni je mir

misli ti blaznih?


Ali je jata vetrov

šla preko dragih grobov

zapuščenih?

Ali iz daljnih samot

prišla je pesem sirot

zasolzenih?


Tiho prihaja mrak,

plah je njegov korak,

plaho bega.

Srce, zakaj drhtiš?

Česa, povej, se bojiš?

Vsega, vsega…


Alban Berg/Carl Hauptmann: Noč (Nacht)

Oblaki somraka ponoči nad dolino,

meglice lebdijo, vode nežno šumijo.

Zdaj se pogled nenadoma razjasni:

O, glej! Glej!


Prostrana čudežna dežela je razkrita,

srebrno se dvigajo sanjsko visoke gore,

tihe poti se srebrno svetlikajo

v skritem naročju doline,

in veličastni svet je tako sanjsko čist. 

Tiho stoji bukev ob poti v senčni črnjavi,

sapica samotno pihlja v daljavi.


In iz globoke temine utripajo drobne lučke

v tihi noči.

Pij, duša! Pij samoto!

O, glej! Glej!


Alban Berg/Nicolas Lenau: Pesem trsja (Schilflied)

V večerni zarji grem rad

po skrivni gozdni poti

ob pusti trstiki,

dekle, in mislim nate.


Ko se kasneje gozd stemni,

trs skrivnostno zašumi

in toži in šepeče,

da naj jočem, jočem.


In zazdi se mi, da slišim

šepetajoči zvok tvojega glasu,

in v ribniku se utaplja

tvoja ljubka pesem.


Alban Berg/Johannes Schlaf: V sobi (Im Zimmer)

Jesensko sonce,

ljubi večer tiho pokuka v hišo.

Majhen rdeč ogenj

poklja v peči in plapola. Tako!


Moja glava na tvojih kolenih,

tako mi je všeč.

Ko moje oko počiva v tvojem,

tiho minevajo minute.


Alban Berg/Theodor Storm: Slavec (Die Nachtigall)

Slavček je prepeval celo noč,

in v odmevih njegovega sladkega zvoka

so se razcvetele vrtnice.


Prej je bila vročekrvno dekle,

zdaj pa je zatopljena v misli,

v roki nese poletni klobuk

in tiho prenaša sončno pripeko

ter ne ve, kje začeti.


Slavček je prepeval celo noč,

in v odmevih njegovega sladkega petja

so se razcvetele vrtnice.


Erich Wolfgang Korgold/ Eleonore van der Straten: Kaj si zame ti? (Was Du mir bist?)

Kaj si zame ti?

Pogled na čudovito deželo,

kjer rastejo sadna drevesa

in na robu izvira cvetijo rože.


Kaj si zame ti?

Zvezd svetlikajočih sij, ki se prebija skozi oblake,

oddaljen žarek svetlobe,

ki v temi govori:

O potepuh, ne obupaj!


In moje življenje bilo je tudi odrekanje,

svetila mi ni srečna usoda.

Kaj si zame ti? Lahko še vprašaš?

Kaj si zame ti: moja misel na srečo.



Erich Wolfgang Korgold/ Karl Kobald: Molčati s teboj (Mit Dir zu schweigen)

Molčati s teboj v temi,

dušo naslonti v naročje sanj,

je prisluškovanje večni melodiji,

je ljubezen brez konca.


Molčati s teboj v mraku

je lebdenje v obilju sveta,

je razprostiranje daleč v neskončnost,

zamaknjenost v večno tišino.


Erich Wolfgang Korgold/ Karl Kobald: Svet je v tišini zaspal (Welt is stille eingeschlafen)

Svet je v tišini zaspal,

počiva v mesečini.

Odpirajo se v nebeškem pristanu

oči, zlate, čiste.

Božja violina zdaj tiho poje -

ljubi, misli nase.


Kot v sanjskem čolnu je potovanje,

išči v zvezdah sebe.

Žarki blagoslovljene ljubezni

razsvetlijo prostor mojega srca.

Najini duši si šepetata,

se poljubljata v sanjah.


Richard Strauss/Karl Henckell: Pomiri se, moja duša (Ruhe, meine Seele), op. 27., 1

Niti sapica ne pihlja,

Gaj nežno spi in počiva;

skozi temen plašč listja

se prikrade sončni žarek.


Pomiri se, pomiri, moja duša,

tvoja neurja so se razdivjala,

razburjala si se in trepetala,

kot čolnič na divjem morju!


Naši časi so nevarni,

prizadenejo srce in um!

Pomiri se, moja duša,

in pozabi, kaj ti grozi.


Richard Strauss/John Henry Mackay: Jutri (Morgen), op. 27, 4

In jutri bo sonce spet posijalo,

in na poti, ki jo bom ubrala,

naju bo, srečneža, spet združilo

sredi te sonce dihajoče zemlje.


In tja na široko obalo modrih valov

se bova spustila čisto mirno in počasi.

Brez besed si bova zazrla v oči

in obdala naju bo tišina sreče.


Richard Strauss/John Henry Mackay: Skrivno povabilo (Heimliche Aufförderung), op. 27, 3

Dvigni kipečo čašo k ustom

in pij v hrupnem veseljačenju na svoje zdravje.

In ko jo dvigneš, mi skrivaj pomežikni,

nasmehnem se ti in pijem tiho kot ti …

In mirno opazuj ob meni

gručo pijanih barab,

ne meni se preveč zanje.

Ne, dvigni svetlečo čašo,

napolnjeno z vinom

in jih pusti, da se veselijo

v hrupnem obedu.

A ko boš povečerjal,

pogasil žejo,

takrat zapusti veseli prizor

hrupnih uživačev.

In pojdi tja daleč na vrt,

med rožne grme;

tam te počakam po najini stari navadi,

in se ti naslonim na prsi,

hitreje, kot si mislil,

in pijem tvoje poljube,

kot že tolikokrat poprej,

in vonjam rožni vonj v tvojih laseh,

o, pridi, ti čudovita,

težko pričakovana noč!


Richard Strauss/ William Shakespear/Karl Joseph Simrock: Kako naj zdaj prepoznam svojega ljubega (Wie erkenn' ich mein Treulieb)

Kako naj zdaj prepoznam svojega ljubega

med drugimi?

Po klobuku iz školjk in palici

in po sandalih.


Mrtev je in že dolgo preč,

mrtev in preč, gospodična.

Ob glavi mu je zelena trava,

ob nogah kamen — o, ho!


Na njegovem mrtvaškem prtu, belem kot sneg,

žalujejo cvetlice;

v grob gredo mokre, o gorje,

od solz ljubezni.


Richard Strauss/ William Shakespear/Karl Joseph Simrock: Dobro jutro, danes je Valentinovo (Guten Morgen, ‘s ist Sankt Valentinstag)

Dobro jutro, danes je Valentinovo,

že zgodaj pred sončnim svitom.

In jaz, mlado dekle pod oknom,

želim biti vaš Valentin.


Mlad fant si obleče hlače,

vrata kamrice odpre

in spusti devico noter, ki kot devica

od tam več ne odide.


Pri svetem Nikolaju in za božjo voljo!

Sramotno nrav ta mladež ima!

Mladenič to počne, kadar le more,

zares, to ni pravično!


Rekla je: »Preden ste se pošalili z menoj,

obljubil ste mi roko zvesto.«

»Pod soncem ne bi prelomil prisege jaz,

če le ti ne bi sem prišla.«


Richard Strauss/ William Shakespear/Karl Joseph Simrock: Na parah golega so nesli (Sie trugen ihn auf der Bahre bloss)

Na parah golega so nesli,

gorje, o gorje, mojega preljubega!

Prenekatera solza je padla v naročje groba - zbogom,

zbogom, moja golobica!


Moj mladi, poskočni Janko je on —

in se nikdar ne vrne več?

Mrtev je, o gorje!

Pojdi v svojo mrtvaško posteljo,

nikoli več ne pride ti nazaj.


Njegova brada je bila bela kot sneg,

njegova glava kot lan:

on je preč, on je preč,

nobeno žalovanje zmage ne prinese:

Mir z njegovo dušo


in z dušami vseh kristijanov – zato molim!

Bog z vami.


Richard Strauss/ Hermann von Gilm: Vsi sveti (Allerseelen), op. 10, 8

Postavi na mizo dišečo reso,

s sabo prinesi zadnje rdeče astre

in spet spregovoriva o ljubezni,

kot nekoč v maju.


Daj mi roko, da jo skrivaj stisnem,

in če kdo vidi, mi je vseeno,

daj mi enega tvojih sladkih pogledov,

kot nekoč v maju.


Danes cveti in diši na vsakem grobu,

na ta dan ni mrtvih,

nasloni se na moje srce, da boš spet moj,

kot nekoč v maju.


Richard Strauss/Hermann von Gilm: Noč (Nacht), op. 10, 3

Iz gozda prihaja noč,

tiho se plazi izza dreves,

ozira se v širokih krogih,

zdaj bodi oprezen.

Vse luči tega sveta,

vse cvetlice, vse barve nam izbriše

in ukrade snope žita z njiv.

Vse vzame, kar nam je ljubo,

reki srebro, kupoli katedrale zlato.

Šopek rož je ovenel,

pridi bliže, duša ob duši,

saj se bojim, da mi noč ukrade še tebe.


Richerd Strauss/Hermenn von Gilm: Posvetilo (Zueignung), op. 10., 1

Ja, saj veš to, draga duša,

da trpim, ko nisem ob tebi,

srce me boli od ljubezni,

hvala ti.


Nekoč sem pila svobodo

iz kozarca ametistov,

ti si posvetil pijačo,

hvala ti.


In odgnal si zle uroke,

da sem, svobodna kot še nikdar prej,

padla v tvoj objem,

hvala ti!